MyUltra500

Projekt Ultra500...

Ko danes pomislim na start v Ivančni Gorici, se ne spomnim številk. Ne spomnim se povprečnega utripa, hitrosti ali prvih kilometrov. Spomnim se ljudi. 

Pred Sparom se je tistega popoldneva zbralo precej več ljudi, kot sem pričakoval. Prišli so prijatelji, tekači, znanci in ljudje, ki sem jih poznal samo preko družbenih omrežij. Nekateri so nameravali z mano preteči prvih nekaj kilometrov, drugi so prišli samo stisnit roko in zaželeti srečo. Da, tam je bil tudi radio Zeleni val! V zraku je bilo čutiti pričakovanje. Tisto prijetno nervozo, ko vsi vedo, da se bo zgodilo nekaj velikega, nihče pa ne ve, kako se bo zgodba končala, morda je drugim vseno, nekateri doma pred kavčem in konstantnem spremljanju kako napredujemo komaj čakajo, da se "rdeča" pika ustavi in napiše "DNF". Ampak takih ni bilo na naši poti...

Sam sem bil miren, v sebi pa precej manj. Pred menoj je bilo petsto kilometrov. Številka, ki jo lahko izgovoriš v sekundi, v resnici pa pomeni lahko tudi "pet" dni gibanja ali manj, malo spanja in ogromno neznank. Ko smo krenili proti Žužemberku, nisem razmišljal o cilju. Razmišljal sem samo o prvem večeru. Naučil sem se namreč, da pri dolgih projektih nima smisla gledati predaleč naprej, čeprav te misli konstantno prehitevjo in vsake toliko časa potegnejo na "cilj". Če začneš razmišljati o vseh petstotih kilometrih hkrati, te lahko zgodba premaga še preden se zares začne.

Prvih nekaj ur je minilo hitro. Ljudje so se menjavali ob meni, pogovori so bili sproščeni in korak lahek. Potem se je začelo mračiti. Prižgali smo lučke in počasi vstopili v prvo noč. Takrat se je projekt zares začel.

Tea je bila z mano do jutra. Pri takšnih projektih ni pomembno samo, kdo teče. Pomembni so tudi ljudje, ki so pripravljeni deliti kilometre, utrujenost in dolge ure ob cesti.

Prijetno me je presenetil tudi Anže Sobočan iz ekipe Salomon. Prišel je odteči nekaj kilometrov, me spodbuditi in za nekaj časa postati del poti. Takšni trenutki ostanejo v spominu. Ko nekdo pride samo zato, ker želi biti tam, brez obveznosti in brez koristi, dobi podpora povsem drugo težo.

 

 

Prva noč je tekla v svojem ritmu. Nekaj teka, nekaj hoje, nekaj postankov in veliko pogovorov. Potem pa je ura pokazala nekaj minut čez polnoč in prišel je trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabil.

Dopolnil sem štirideset let.

Nekje sredi noči, daleč od restavracij, praznovanj in običajnih rojstnodnevnih želja, mi je ekipa pripravila najbolj nenavadno praznovanje v življenju. Svečke so bile zapičene v kos kruha, nazdravili pa smo s Coca-Colo. Zapeli so mi za rojstni dan in za nekaj minut smo pozabili na kilometre. Danes se mi zdi, da si lepšega praznovanja sploh ne bi mogel izmisliti. Bilo je preprosto, iskreno in popolnoma v duhu projekta.

Ko smo nadaljevali proti Metliki, se je noč počasi umikala jutru. Bela krajina me je navdušila. Ceste so bile prazne, okoli nas so se prebujali gozdovi, svetloba pa je počasi risala obrise hiš in travnikov. Tisti del Slovenije ima neko posebno mirnost. Kot da se čas za nekaj trenutkov upočasni.

V Metliki se je zaključila prva noč. Tea je odšla, jaz pa sem nadaljeval proti "hribom". Tam se je začel eden mojih najljubših delov poti. Hodil sem s palicami in poslušal njihov enakomeren ritem. Nekateri na dolgih tekih potrebujejo glasbo. Jaz sem poslušal zvok palic, ki so se zabijale v tla. Bam. Bam. Bam. Ta zvok me je pomirjal in me držal v ritmu.

Nekoliko kasneje smo naleteli tudi na prvo resnejšo logistično težavo. Del trase je bil zaradi nasipa neprehoden in ekipa je morala poiskati obvoz. Takrat sem se ponovno spomnil, zakaj je izvidovanje tako pomembno. Na zemljevidu je vse videti preprosto. Na terenu pa hitro ugotoviš, da življenje pogosto pripravi drugačne načrte.

Ko se je dan začel prebujati nad Dragomlja vasjo, je bila cesta skoraj prazna. Med vinogradi Bele krajine in gozdovi Žumberka se je nad dolinami še zadrževala jutranja vlaga. Sonce je počasi osvetljevalo hrvaške in slovenske griče, medtem ko so se prve hiše v vaseh šele prebujale. Na tem delu poti ni bilo hrupa mest. Samo tišina, vonj gozda in občutek, da tečeš skozi pokrajino, ki se je v zadnjih desetletjih spremenila bistveno manj kot večina sveta.

Vahta ni samo navaden cestni prelaz. Je eden najpomembnejših zgodovinskih prehodov med Dolenjsko in Belo krajino. Nahaja se na 616 m nadmorske višine na cesti Novo mesto–Metlika.

Najbolj zanimivo je njegovo ime. Beseda “vahta” izhaja iz straže oziroma opazovalnice. Na tem območju so v preteklosti stražarji opazovali premike proti dolini Kolpe in opozarjali na turške vpade. Prav po teh stražah je prelaz dobil ime.

Zgodovinarji ugotavljajo, da je bila Vahta že od prazgodovine najpomembnejša povezava med Belo krajino in Dolenjsko. Najprej je bila le tovorna pot, kasneje vozna cesta. Današnjo podobo je dobila šele v 80. letih 19. stoletja, ko so zgradili številne serpentine in omilili najstrmejše odseke.

Ko sem med Ultro 500 tekel čez Vahto, sem pravzaprav tekel po trasi, po kateri so stoletja potovali: trgovci, vojaki, poštni vozovi, romarji, prebivalci Bele krajine na poti proti Novemu mestu.

Nekje po vzponu sva se z Matejo srečala Sandija. Sandi je eden tistih ljudi, ki ne potrebujejo velikih besed. Prišel je pogledat, kako gre zgodba naprej, in ponudil pomoč še preden bi jo sploh potrebovali. Med pogovorom mi je omenil tudi možnost, da bi v primeru zapletov podaljšali najem avtodoma. Morda se komu to ne zdi veliko, meni pa je pomenilo ogromno. Na takšni poti si zapomniš ljudi, ki ponudijo pomoč, še preden jo zahtevaš.

Ko smo se spuščali proti Kostanjevici na Krki in nato proti Brežicam, se je začela prava vročina. Asfalt je oddajal toploto, zrak je postajal težak in prvič sem začutil, da bo narava eden glavnih "nasprotnikov" na tej poti.

Posebej sem bil vesel, ko me je prišel pozdravit Grega. Kakor se spomnim pogovora je želel priti s kolesom in nekaj več km odbrcati z mano ampak mu je trikrat počila guma, ni se vdal in četrtič je prišel z vozilom. V vojski skupaj preživimo ogromno časa, zato takšna podpora vedno pomeni nekaj več. Tudi če nekdo pride samo za nekaj minut, veš, da si je vzel čas in da mu ni vseeno. Na takšni poti človek začne ceniti prav te majhne stvari. Sporočilo. Kratek obisk. Stisk roke. Besede, ki trajajo le nekaj sekund, v glavi pa ostanejo še več dni.

Pot do Brežic je bila ravninska mimo Kostanjevice na Krki in naprej zopet ravninska do Cerkelj ob Krki... dolga, vroča... A ekipa je poskrbela, da sem ostal hladen, če me spomin ne vara, sem tam jedel tudi en fajn sladoled ;) 

Ko smo prišli v Brežice, smo si privoščili nekoliko daljši postanek. Po toliko urah gibanja človek ne razmišlja več o idealni športni prehrani. Razmišlja o hrani. O pravi hrani. Pice so bile takrat pomembnejše od vseh prehranskih načrtov. Blaž je še prej prišel s šampanjcem in za nekaj minut smo pozabili na utrujenost. V Brežicah, kjer smo v času migrantske krize preživeli veliko časa in včasih prespali vzunaj na klopci ali zviti v vozilu smo sedaj tu jedli, se smejali in ustvarili občutek, kot da smo na izletu, ne pa sredi projekta, ki nas bo vodil čez polovico Slovenije.

 

 

 

Prav Blaž Pušnik je bil eden od ljudi, ki so projektu dodali posebno dimenzijo. Medtem ko sem jaz gledal predvsem naslednji kilometer, je on gledal zgodbo. S fotoaparatom in dronom je lovil trenutke, ki jih sam pogosto sploh nisem opazil. Šele kasneje sem skozi njegove fotografije videl stvari, ki so mi med tekom ušle. Mateja je lepo vse shranila v spomine na IG, ki bodo ostali... Utrujen obraz ob sončnem vzhodu. Pogovor ob cesti. Nasmeh nekoga, ki je prišel samo za nekaj kilometrov. Takšne podrobnosti sčasoma postanejo dragocenejše od samih številk.

Nekje po Brežicah, tam pri Krškem nekje blizu Brestanice se je iz ovinka pojavil tudi Grega Pušnik. Čeprav se nisva videla približno petnajst let, sva nadaljevala pogovor, kot da sva se nazadnje srečala prejšnji teden. To je ena od lepših stvari pri športu. Čas včasih izgubi pomen. Skupaj sva pretekla nekaj kilometrov in odprla praktično vse teme, ki jih človek lahko odpre. Od politike do vzgoje otrok, od vojske do športa do umetne inteligence in od mladosti do stvari, ki jih danes gledava precej drugače kot nekoč. Pri Brestanici se mi je pridružila tudi Nuša (Nuša hvala za vse, že veš), sicer tam nekje sem imel planiran spanje ampak smo potem naredili skupaj še 5 km.

Takšni pogovori imajo posebno vrednost. Niso načrtovani. Nimajo cilja. Preprosto nastanejo med koraki. Cesta teče pod nogami, kilometri se nabirajo in pogovor steče sam od sebe. 

Spomnim se, da sem zjutri ko me je pričakala ekipa po prvi noči sedel na stopnici od avtodoma. Mateja me je vparšala kako sem, jaz pa sem ji odgovoril “ah nikamor ne gre, brezveze… Ja, imel sem občutek, da sem prepočasen. Zakaj ne vem. 

Povedala mi je, da se po prvi noči ne bomo predali, da bomo zvečer po 48h urah na polovici. In prav je imela. Dobro je to zračunala. Povedala mi je takrat pa takrat bomo približno tam. Bistvo je da se ekipa v tem primeru ne preda, oziroma ne išče izhodov v smislu, da ja težko in ali te kaj boli in kako se počutiš, ker kmalu po nekaj urah se nič kaj dobro ne počutiš in kmalu te vse boli. Najbolj nelagodno je če me je kdo v ekipi vprašal a si ok? Ne nisem! in po urah teka nikoli ne bom ;) 

Potem je po nekaj pedesetih km ali vač, prišel Ptuj. Matejo je poklical radio Zeleni val, kjer so oddjali v živo, z njo so imeli kratek intervju, kaj je povedala ste pa lahko slišali, če ste poslušali v živo. Še pred Ptujem so se mi pridružili spet tekači. Helena, Klemen, Vesna. Ko smo prišli na Ptuj, smo si vzeli nekoliko daljši postanek. Takrat smo presegli 250 kilometrov. Na papirju je bila to polovica projekta. Lepa številka. Razdalja, ki bi bila sama po sebi za marsikaterega tekača življenjski dosežek. Toda ko sem sedel in pogledal zemljevid, me ni prešinilo samo zadovoljstvo.

Prešinila me je druga misel.
Pred nami je bilo še natanko toliko.
Še enkrat 250 kilometrov.

To pa je precej težje sprejeti, kot si večina predstavlja. Dobro sem vedel, koliko energije, ur, vročine in neprespanosti je bilo potrebnih za prvih 250 kilometrov. Če sem za prvo polovico potreboval toliko, koliko bom potreboval za drugo? Takrat sem vedel, da bo od tega trenutka naprej vse težje. Ne zaradi kilometrov. Zaradi utrujenosti, ki se začne počasi nalagati in je ne moreš več izničiti z enim dobrim obrokom ali nekaj urami počitka. Čakal sem tudi, da me nekje zagrabi in bom zakrčeno bežal. Pri takšni razdalji samo čakaš..

Prav zato sem si tam privoščil nagrado. Že pred projektom sem vedel, kaj bom jedel na polovici poti. Costa mi je pripravil steak. Danes se morda sliši smešno, ampak tisti steak je bil eden najboljših obrokov mojega življenja. Ne zaradi okusa, čeprav je bil odličen. Zaradi občutka, da smo prišli do pomembne prelomnice.

Takrat sem se tudi zavedel, kako redko se ljudje pohvalimo. Znamo se kritizirati. Znamo si očitati napake. Redko pa si priznamo, da nekaj delamo dobro.

Med projektom sem si večkrat zaploskal. Večkrat sem si rekel, da sem dober. Da mi gre. In mislim, da bi morali ljudje to početi pogosteje. Ni treba, da te vedno pohvali nekdo drug. Včasih moraš to narediti sam.

Ko smo nadaljevali proti Murski Soboti in nato proti Radencem, so dnevi in noči začeli izgubljati običajen pomen. Ure niso bile več pomembne. Pomembni so bili naslednji kilometri, naslednji postanki in naslednji ljudje, ki so za nekaj časa postali del zgodbe.

Nekje sredi ene od noči sva z Matejo tekla skozi povsem prazen kraj. Okoli naju ni bilo nikogar. Samo cesta, tema in midva. Nekaj časa sva bila tiho, potem pa sva začela oponašati volkove, no vsaj jaz. Če bi naju takrat kdo slišal, bi verjetno mislil, da sva po vseh teh kilometrih že nekoliko izgubila stik z realnostjo. Vsake toliko časa, sem ugasnil svetilko in razlagal Mateji kako se telo privadi na vse, tudi na črno "barvo".

Malo sva se tudi nasmejala za nekaj minut sva pozabila na kilometre, utrujenost in vse, kar je še čakalo pred nami. Takšni trenutki so dragoceni. Ne zaradi športa. Zaradi trenutkov.

Ko smo prišli v Radence, sem prvič zares začutil, da se vračamo proti domu. Po več urah oddaljevanja od Ivančne Gorice sem prvič pogledal proti zahodu in si rekel:

»Zdaj gremo nazaj.«

Ampak nekje globoko v sebi sem vedel tudi nekaj drugega.

Najtežji del šele prihaja.

Pri Murski Soboti poslušam podcast, ki je govoril o zdravi prehrani in toliko govora je bilo, da je govor prinesel tudi željo po hamburgerju, ker vem, da je v bližini McDonald, ekipo prosim za energijo. Spet so morali noreti za mojo željo. Tako zdaj smo si na trasi, kjer poteka maraton Radenci privoščili počitek, da sem v miru pojedel hamburger in pomfri, mislim, da je bila ekipa bolj vesela da mi je pasala hrana kot jaz sam, saj so potemtakem vedeli, da gremo naprej in da se "mašina" ne bo ustavila. Vem, da sem pojedel na tem projektu tudi veliko pice. To je bilo dobro.

Pot do Radencev je bila pa tudi zelo naporna, saj je bila prisotna vročina in ta zatohlost Radencev.

Pot proti Mariboru je bila mirna. Utrujenost se je počasi nalagala, vendar sem se še vedno počutil dovolj dobro. Takrat sem začel opažati nekaj zanimivega. Telo je postajalo počasnejše, glava pa vedno bolj občutljiva. Začneš ceniti malenkosti. Dober pogovor. Topel obrok. Nasmeh nekoga, ki te pride pozdravit.

 

Danes si posebno omembo zasluži Žiga, Markotov sin, ki je bil najmlajši udeleženec teka. Z mano je zborbal kar nekaj kilometrov in pokazal, da se prava športna volja začne že zelo zgodaj.

 Mlade je treba spodbujati k športu, gibanju in vztrajnosti. Ne zaradi rezultatov, ampak zaradi navad, značaja in veselja do gibanja. 

Žiga je velik navijač našega Luke Dončića, tudi sam trenira in očitno zelo dobro razume, da se vsak velik športnik začne z majhnimi koraki.

Bravo, Žiga. Tako se dela.

Nekje pred Mariborom sta me tudi poleg Vesne ki je že drugič prišla na projekt in njene boljše polovice ustavila Katja in Vid. Lepo je, ko nekdo obljubi, da bo prišel, in potem dejansko pride. V današnjem svetu to ni več samoumevno. Vid razume dolge projekte. Razume utrujenost, dvome in vse tisto, česar na fotografijah ni mogoče videti. Zato je bilo njegovo spodbujanje še toliko bolj pristno. Saj je sam pred časom odbežal diagonalo.

Kmalu zatem se mi je pridružil tudi Domen Žugelj. Malo pogovora o življenju, vojski in razlogih, zaradi katerih se človek loti projekta, za katerega že na začetku ve, da bo zahteven. Tudi na to temo sva posnela predkratkim podcast #ProgressReport, ki bo kmalu na voljo. Ko si na cesti več dni, odgovarjaš drugače. Utrujenost odstrani odvečne filtre. Ostanejo iskrene misli in iskreni odgovori.

 

 

Bolj ko smo se približevali Celju in Vojniku, bolj se je spreminjalo vreme. Nebo se je zapiralo, veter je postajal močnejši in kmalu se je odprlo. Ne malo. Pošteno.

Dež je začel padati z vso močjo.

Cesta je postala mokra, veter je nosil kaplje naravnost v obraz, nekje je bila morda celo malo sodre, temperatura pa je hitro padala. Spomnim se, da smo se preoblačili, oblačili dodatne sloje in se pripravljali na nekaj ur precej neprijetnih razmer. Ampak prav tam sem ponovno ugotovil nekaj, kar sem se naučil že zdavnaj.

Nobena nevihta ne traja večno. Če greš naprej, prej ali slej prideš iz nje.

Tako smo šli naprej.

Pri Vojniku ni bilo veliko filozofiranja. Bilo je samo vprašanje, ali greš ali pa ne greš. In mi smo šli. Tukaj sva z Matejo odbežala nekaj skupnih kilometrov, potem smo se odločili, da naredimo 1.5 urni postanek za počivanje.

Nekje po Frankolovem, že skoraj v Celju oziroma na tistem delu poti so se nam pridružili tudi Iztok, Senad, Berni, Janez in ostali. Po urah brez "obiskov" na cesti takšni prihodi pomenijo ogromno. Ne samo zaradi pomoči. Zaradi občutka, da nisi sam. Zaradi občutka, da nekdo razume, zakaj si tam.

Priznam včasih mi je pa vseeno pasalo, da sem sam. Sam s svojo bitko.

Takrat se je projekt ponovno spremenil iz samotnega boja v skupinsko zgodbo.

Ici, če obstaja človek, ki mu ultra razdalje ne predstavljajo nič posebnega, potem je to Ici. Njegova prisotnost je takoj dvignila razpoloženje. Takšni ljudje ne potrebujejo velikih besed. Že sama prisotnost pove dovolj, in še bomo brali o njem.

Potem je prišla Podmeja. Vzpon, ki bi ga v normalnih okoliščinah opravil brez posebnih težav, je bil po več kot štiristo kilometrih nekaj povsem drugega. Palice v roke in s strumnim korakom gor, gor kjer je potem spust. Palice so bile vedno bolj pomembne. Pogovori so postajali krajši. Zatopljen sem bil v svoje misli a midva s Srečkotom sva vrgla vse žive dabate, no vsaj Srečko je razlagal jaz pa s kratkimi odgovori potrjeval razumevanje ali ne. ;)

A ravno tam se je pokazala moč družbe.

Nihče ni vlekel nikogar.

Nihče ni silil naprej.

Preprosto smo šli skupaj.

Korak za korakom.

Ko smo prišli čez Podmejo, sem vedel, da smo naredili pomemben korak proti cilju. Hkrati pa sem vedel, da psihološko najtežji del šele prihaja. Ici nam svetuje naj šele po spustu naredimo premor, kar je bilo zlatega denarja vredna odločitev. Tam, smo malo pojedli na hitro odpočili in priti domu, brez spanja. Gremo!

Tisti del poti ni bil samo vzpon iz Trbovelj proti Zagorju. Bil je dokaz, da se pri takih projektih ljudje pojavijo ravno takrat, ko jih potrebuješ. Nekateri te spremljajo nekaj kilometrov. Nekateri ti pomagajo iz ozadja. Nekateri pustijo sled, ki ostane veliko dlje kot sama pot.

Ko sem v Trbovljah za trenutek »izgubil« družbo, sem jo takoj dobil nazaj. Pridružil se mi je Anže iz Kevder Podcasta. Ker poti nisem poznal do potankosti, sem se zanašal na uro. Kmalu sem opazil, da naju vodi desno, strmo navzgor, v božjo mater. Še danes ne vem, kako sem traso speljal ravno tam gor proti Zagorju ob Savi, ampak z Anžetom sva šla za sledjo.

Kmalu zatem naju je dohitel še Bric iz službe. Rekli smo besedo ali dve, potem pa smo mu z nasmehom povedali, da si zdaj lahko malo odpočije, ker naju je v hrib kar dobro lovil. Ko smo prišli v Zagorje ob Savi, se je že bližala noč.

Tam sem za hrbtom opazil še enega Anžeta iz službe. Soustvarjalca logotipa Ultra 500.

Spomnim se dneva, ko sem prišel v Postojno na del, oba sva vedela, da se za tak projekt spodobi imeti tudi pravi logotip. Čez uro ali dve sem ga že imel na telefonu. Uspelo mu je odlično.

Anže je poseben fant. Veliko mi je povedal o tem, kaj vse je želel narediti in kaj je izpeljal za promocijo mojega projekta. Nekatere stvari ostanejo za pogovor na štiri oči.

Od Zagorja do Litije. Ne zaradi klancev. Ne zaradi vremena. Ne zaradi podlage. Zaradi glave.

Takrat sem vedel, da bomo uspeli. Vedel sem, da bomo prišli do cilja. In ravno zato je postalo težko. Ko si daleč od cilja, razmišljaš o naslednji uri. Ko pa veš, da si blizu, začneš razmišljati o koncu. Vsak kilometer se podaljša. Vsaka ravnina postane daljša. Vsak ovinek bolj oddaljen.

 

Potem je nekje pri Zagorju Marko rekel:
"Še štirinajst kilometrov do Litije."
V normalnih okoliščinah je to lep trening.

Tisti trenutek pa sem si mislil samo: "Še štirinajst?" Po vseh teh dneh se mi je zdelo neskončno. Telo je še delovalo. Noge so še delale. Glava pa je bila utrujena na način, ki ga težko opišeš. To je bila verjetno najdaljša štirinajstica mojega življenja. Včasih sem med bežanjem malo zajadral na bankino ali sploh ne razumel pogovora. Malo sem odšel... Ko smo nadaljevali proti Ivančni Gorici, nas je ponoči ustavila tudi policija. Vprašali so, ali je vse v redu. Bili smo dobro označeni, dobro osvetljeni in vse je bilo pod nadzorom. V šali a resnično so nam predlagali, naj si naslednjič izberemo nekoliko drugo pot.

Pred Bogenšperkom sem prvič zares začutil, kako zelo utrujen sem postal. Določeni deli poti so danes ostali nekje v megli. Spomnim se ljudi. Spomnim se smeha. Ne spomnim pa se vseh besed. Ter asfalta. Takrat pred tem delom morda celo malo prej so prišli Borut Rojc, in zopet Tea in Alen ter Maruša... Borut ni prišel z motivacijskimi govori. Ni mi govoril, naj verjamem vase. Ni mi razlagal, koliko malo je še do cilja. Prinesel je zgodbe. Navadne življenjske zgodbe. Smešne zgodbe. Zgodbe, ob katerih za nekaj kilometrov pozabiš nase. Z Alenom sta bila kot sin in ata... Lepi spomini, kakor so lahko ostali. Po štirih dneh skoraj brez spanja je bil smeh vreden več kot katerikoli energijski gel. Ugotovil sem, da človeka včasih naprej ne ženejo noge. Naprej ga žene družba in glava!

Pošten predlog. Verjetno ga ne bom upošteval. Potem pa se je v "daljavi" počasi prikazovala Ivančna Gorica. Več mesecev priprav. Več dni na cesti. Več kot sto ur gibanja. In cilj je bil pred nami. Spomnim se Maruše in Primoža. Spomnim se torte. Spomnim se objemov. Spomnim se ljudi okoli sebe. Spomnim, se ekipe, ki je dala vse, da sem prišel na cilj. Vem, da je bila to za njih prava nočna mora in vem, da to nebodo ponovili nikoli več, to se zavedam... Ura je bila 3.06 in še nekaj zjutraj.

Ne spomnim pa se evforije, katere ni bilo. Ni je bilo. Bil sem srečen. Bil sem ponosen. Bil sem hvaležen. Ampak predvsem sem bil prazen. Več mesecev sem "živel" za ta projekt. Vsaka priprava. Vsak telefonski klic. Vsak načrt. Vse je bilo podrejeno enemu cilju.

Potem pa je bilo v "nekaj sekundah" konec. Kasneje sem veliko razmišljal o tem občutku. Tudi bral sem o njem. Ugotovil sem, da je precej pogost. Ko več mesecev ali celo let živiš za en sam cilj, po njegovem zaključku pogosto ne pride evforija. Pride praznina. Ne zato, ker ne bi bil vesel. Ampak zato, ker cilj, ki je tako dolgo usmerjal tvoje življenje, nenadoma izgine.

To bi vsekakor dodal. In zanimivo je, da je to, kar opisuješ, zelo dobro raziskano v športni psihologiji. Veliko ljudi pričakuje, da bo po velikem cilju prišla evforija. Da bo občutek podoben zmagoslavju. Da boš stal v cilju in si rekel: »To je največja stvar, kar sem jih naredil.« V resnici pa se pri mnogih zgodi ravno nasprotno. Športni psihologi temu včasih rečejo kar post-achievement emptiness oziroma praznina po dosežku. Ko človek več mesecev ali celo let gradi življenje okoli enega samega cilja, postane pot pomembnejša od cilja samega. Vsak trening ima namen. Vsak vikend ima smer. Vsaka odločitev je podrejena enemu projektu. Potem pa nekega dne prideš v cilj.

In cilj izgine.

Zjutraj se zbudiš in ni več naslednjega "treninga" za Projekt 500. Ni več načrtovanja. Ni več odštevanja dni. Ni več skrbi, ali bo uspelo. Kar naenkrat ostane praznina. Pri meni se je temu pridružilo še nekaj drugega.Tudi danes nimam občutka, da sem naredil nekaj izjemnega. Velikokrat se zalotim pri razmišljanju, da bi lahko šel hitreje. Da bi lahko manj počival. Da bi lahko manj spal. Da bi lahko določene dele trase odtekel bolje.

Čeprav danes vem, da sem v 106 urah spal približno šest ur, se mi včasih še vedno zdi, da sem spal preveč. Čeprav razum govori drugače. Morda je to značilnost ljudi, ki si stalno postavljamo nove cilje. Namesto da bi gledali, kaj smo naredili, pogosto gledamo, kaj bi lahko naredili bolje. In prav zato je včasih težko objektivno oceniti lasten dosežek. Če bi mi nekdo drug povedal, da je v nekaj več kot štirih dneh pretekel petsto kilometrov, premagal skoraj šest tisoč višinskih metrov, spal približno šest ur in pri tem ostal brez resnih poškodb, bi mu verjetno rekel, da je naredil nekaj izjemnega.

Morda se bom nekoč zavedal kaj smo naredili... a strokovnjaki pravijo, da pri manjših projektih: traja nekaj dni, 1 do 2 tedna. Pri velikih življenjskih ciljih: 1 do 3 mesece. Pri ekstremnih projektih, kot je 500 km, pogosto 3 do 6 mesecev. Nekateri ultra tekači poročajo, da jih občutek spremlja skoraj leto dni. Ne gre za stalno žalost. Gre za obdobja, ko se vračajo misli: "Ali je bilo sploh vredno?" "Zakaj se ne počutim bolje?" "Zakaj nisem bolj ponosen?" Tudi biologija igra pomembno vlogo.

Po cilju pa: manj stimulacije, manj adrenalina, manj dopamina, manj pozornosti okolice. Možgani to občutijo kot padec. Zato se veliko ultra tekačev nekaj tednov po velikem dogodku počuti bolj utrujene psihično kot fizično.

Ko pa gledam sebe, tega občutka nimam. Vidim trenutke, ko sem hodil namesto tekel. Vidim postanke. Vidim napake. Vidim stvari, ki bi jih danes naredil drugače. Morda je ravno to razlog, da me Projekt 500 še vedno uči tudi po tem, ko se je končal. Ne uči me samo vztrajnosti. Uči me tudi sprejeti, da je včasih dovolj dobro res dovolj dobro. Da ni treba biti popoln. Da ni treba biti najhitrejši. Da ni treba narediti vsega idealno.

Nevarno je če človek, ki je pretekel projekt ne razume uspeha Ultre 500, lahko: izgubi motivacijo za trening, postane razdražljiv, začne iskati nov cilj prehitro, razvije občutek neuspeha kljub izjemnemu dosežku. Osebno vem, da se bom moral paziti, da ne bom lahkomisleno vzel kakšnega bežanja, ali pa solo projekta recimo 24h ur tek... Z razlogom kaj pa je to 24h proti 100 uram... In če sem se iz Projekta 500 naučil eno stvar, je to verjetno ravno to, da vrednost takšne poti ni samo v številki na koncu, ampak predvsem v vsem, kar se zgodi med startom in ciljem.

Naslednje jutro sem stopil na tehtnico. Tri kilograme več. Po petstotih kilometrih. Telo je zadrževalo ogromno vode. Skoraj tri tedne sem potreboval, da sem se počutil normalno. Bil sem otečen, utrujen in nekako drugačen. Na srečo hujših posledic ni bilo.

Ne čisto na koncu, ampak prav zdaj, bi se zahvalil vsakemu posamezniku, katerega tu notri nisem omenil. Zavedajte se, da je bil vsak ki je prišel v to zgodbo zaslužen, da smo spisali lepo zgodbo, katero vrjamem, da nikoli ne bom pozabil. Bili so temni trenutki, a danes gledamo to, kot del zgodbe, ki se je uspešno zaključila. Hvala Tini Žarki, ki je zadnji trenutek prišla kot maserka za prve dni, kako, zakaj, morda nekoč na štiri oči. Tina, tebi pa srečno na tvojem extra dolgem kolesarskem podvigu.

Tu pa nekaj stavkov nekaterih članov ekipe. 

Blaž Pušnik: Projekt Ultra500 ni bil le preizkus meja človeške zmogljivosti, ampak lekcija o tem, kaj vse je mogoče, ko glava prevzame nadzor nad telesom. Sam sem projekt doživljal skozi fotografski objektiv kot del spremljevalne ekipe, kar mi je dalo edinstven, upočasnjen pogled na Slovenijo. Vsakodnevno hitenje smo zamenjali za postanke na vsakih pet kilometrov, kar mi je odprlo oči za lepote naše narave, mimo katerih ponavadi le oddrvimo. Ko se človek končno ustavi in zares zazre v svet okoli sebe, ugotovi, kako dragoceni so ti kotički. Iskrena hvala celotni ekipi za to izkušnjo, Anžetu pa kapo dol – vsa čast!

Marino: Preusmerjanje jeze zaradi teka, ki te je razočaral si to spremenil v prag bolečine na tem teku. Raziskoval si različne pristope k (treningu) in odkrival nove načine regeneracije. Sledil si svojemu cilju, ki temelji na spoštovanju lastnega telesa in čistega načina življenja. Dobro opremljen na poti k novi zmagi. Iskanje ravnotežja in spoprijemanje s progo, ki si jo sam začrtal. Ne verjamem, da bi lahko z besedami opisal svojo hvaležnost. MOJ JUNAK SI ! #GLADIATOR

Teja: Anže, pretekel si v stilu. Vtisi so še čisto sveži, še zdaj vem, da je bilo potovanje eno od tistih, ki se te globoko dotaknejo. Gre za potovanje presežkov. Na poti sem doživela vse tisto, kar sem pričakovala. Že v začetku na poti - teka 500km večini ni bilo jasno… in tudi meni ne, zakaj si se odločil zanjo? Morda..izziv, pogum, pripravljenost, preizkušnja, sobivanje, strah… padci in vzponi? Vendar… vsi smo sledili poti, katero si začrtal in ti želeli srečno Anže. V ekipi smo bili iz različnih področij in smo se morali prilagoditi samo tebi s skromnimi željami. Bili smo tam, da te spodbujamo, pomagamo uživati na vsakem težkem koraku, brez stresa in skrbi. Z veseljem sem bila del tvojega težkega projekta. Hvala moj Anže

Mateja: Teh 500 kilometrov nisem pretekla jaz, sem jih pa preživela s tabo v vsakem koraku. Bili so trenutki, ko sem bila utrujena, zaskrbljena in sem se spraševala, od kod črpaš toliko moči. Gledati te, kako se boriš sam s seboj, premaguješ bolečino in ne odnehaš, je bilo ganljivo in navdihujoče.

Ob vsem tem sem bila tudi sama čustveno tako izčrpana, da sem tvoj cilj s tabo doživela že dve postaji pred koncem. Tisti pravi cilj, sem namenoma izpustila. Ti veš zakaj, jaz vem zakaj, in oba veva, da je bilo tako prav.

Ko si prišel na cilj so se mi oči napolnile s solzami, ker sem vedela, koliko truda, odrekanja, bolečine in srca je bilo vloženega v te kilometre. Večino solz pa sem dala iz sebe že med potjo. Oddahnila sem si kot še nikoli v življenju in si rekla nikoli več in še danes mislim tako. Vendar, pa sem Neizmerno ponosna nate in hvaležna, da sem lahko bila del te neverjetne poti. Hvala iz srca, tudi v mojem imenu vsakemu, res vsakemu , ki se ti je pridružil na tej poti, saj je tudi meni skrajšal vsak km s tabo ki sem ga pretekla ko si bil sam.

Po enajstih letih naju je ta preizkušnja povezala še močneje. Pokazala nama je, kaj pomeni stati drug ob drugem tudi takrat, ko je najtežje. In zdaj je končno čas, da začneva živeti najino skupno življenje, tako kot sva si ga že dolgo obljubljala.

Na tej poti nisi premagal le 500 kilometrov. Premagal si dvome, utrujenost in meje, za katere večina ljudi nikoli ne izve, kje sploh so.

In ne glede na to, kam naju bo življenje vodilo naprej, bo ta zgodba vedno ena tistih, ki jo bova nosila v srcu oba. ❤️ Resnično..hvala, ker si🍀

Marko:

Ker sem vedel da enkrat bo prišel ta klic od tebe sem bil na to pripravljen kadarkoli. In ko je klic prišel je bilo moje prvo vprašanje samo pridem in datum, vse ostalo sem prilagodil temu terminu. Vedel sem že v štartu da ti bo uspelo in ni blo boga ki bi me ustavil pri tem da te spodbujam do konca in ti ko bo potrebno dam tiste besede ki si jih potreboval. Ultra je nekaj posebnega za tekača in za ekipo, vsak jo doživlja po svoje cilj vseh pa je tekač in njegovo “ugodje”. Jaz ti bom do konca zivljenja hvalezen za to da sem Slovenijo videl v počasnem ritmu. Videl sem kraje za katere nisem vedel da obstajajo v Sloveniji in kako lepa je naša Slovenija če se človek ustavi in samo gleda. Ko sem bil ob tebi teh 500km se je zame vsaj za ta čas, čas ustavil, nisem hitel nikamor, ni se mi mudilo nikamor, tam sem bil z vso ekipo ob tebi za tebe, za ostalo doma je poskrbela moja Nataša, ki je tudi kriva da sem lahko tebe podprl pri tem dogodku. 

Vsakemu ki me sprašuje o projektu z iskrico v očeh pripovedujem kakšen človek si in  da je to bil pač samo eden od projektov 😁😉 malo bolj nor v očeh “normalnih” ljudi za tebe pa eden od mejnikov (kljukica) v življenju. 

Ostani tak kot si, ne spreminjaj se! Ostani zvest svoji poti in naj te vodijo lahki koraki. 

Gorazd, Gregor, Andrej, Tea, Brane, Žan, Dragan, Marko, Nejc, Tina, Anže, Sandi, Grega, Nuša, Žiga, Vesna, Klemen, Helena, Alja, Luka, Domen Berni Ici, Jani Senad Janez Davor, Matic, Tilen, Alin, Anže, Mihael, Uroš, Borut hvala vam, da ste bežali ob meni! 

Posebej bi rad povedal še nekaj.

Oni niso samo tekli z mano. Prišli so iz različnih nalog, iz službe, nekateri od zelo daleč, samo zato, da so z mano pretekli nekaj kilometrov. Nekateri so prišli po nočnem delu, šli z mano na pot, potem pa jih je spet čakala nočna izmena ali služba. To ni samoumevno. To je spoštovanje, prijateljstvo in podpora, ki je ne pozabiš. Takšni ljudje so dali projektu Ultra 500 še večjo vrednost.

Ne smemo pa pozabiti tudi na ljudi, ki so jih pripeljali do posameznih točk. Na njihove boljše polovice, prijatelje, znance in vse tiste, ki so v ozadju pomagali, da so lahko prišli do mene. Tudi oni so bili del te poti. Morda niso tekli z mano, so pa omogočili, da sem imel ob sebi ljudi, ki so mi v tistem trenutku dali podporo, energijo in občutek, da nisem sam.

Iskrena hvala tudi vsem, ki ste Projekt 500 spremljali od doma, preko družbenih omrežij, sporočil, komentarjev in tihe podpore. Verjemite, tudi to se je čutilo na poti.

ULTRA 500 v številkah,...

Hvala Salomon, Suunto, FlowDurance, MediDyne, NajemAvtodoma, Radenska, Topatlet.si, RedBull.

Se je pa zelo dobro izkazala taktika kruh in med skoraj pa vsakem postanku. S časoma je bilo tudi to "ukinjeno" ampak uživanja meda se je zelo dobro izkazalo na takšnem podvigu. Sem pa na vsako eno uro vzel tudi solne kapsule, katere mislim, da so ene izmed ključnih prehrambenih dodatkov na takšnih podvigih, da se izogneš krčem, katere nisem imel. 

In morda še nekaj zanimivega, kar mi je povedal ChatGPT:

• Razdalja: 506,1 km

• Čas gibanja: 104 ur 6 minut

• Povprečen tempo: 12:20 min/km

• NGP tempo: 11:47 min/km

• Skupni vzpon: 5.867 m

• Povprečni srčni utrip: 103 bpm

• Povprečna kadenca: 137 korakov/min

• TSS obremenitev: 4028

• Ocenjeni VO₂max: 53,8

• Pretekel si razdaljo, enako približno 12 maratonom (12,0 maratona).

• Vsak dan si v povprečju premagal 121,5 km.

• Vsako uro si v povprečju napredoval 4,86 km.

• V petih dneh si naredil približno 69.000 korakov.

• Skupni vzpon 5.867 m je več kot višina Kilimandžaro (5.895 m), manjkalo je le okoli 28 metrov.

• Povprečni srčni utrip 103 bpm kaže, da si večino časa tekel zelo ekonomično in premišljeno.

• TSS 4028 predstavlja obremenitev, ki jo večina rekreativnih tekačev nabere v več mesecih treninga.

Če uporabimo približno porabo 80 kcal na kilometer za tekača tvoje teže (okoli 80 kg), je projekt zahteval približno:

• 40.000 do 42.000 kcal energije

To pomeni približno:

• 80 hamburgerjev

• 170 banan

• 53 kg krompirja

• 560 jajc

Od starta v Ivančni Gorici do cilja si bil v gibanju skoraj 4 dni in 8 ur. V tem času si dopolnil 40 let, prečkal velik del Slovenije in dokazal, da je 500 kilometrov mogoče preteči korak za korakom. 💪🏃‍♂️

______

Če ima kdo kakršnokoli vprašanje o Projektu Ultra 500, o pripravah, opremi, oblačilih, prehrani, logistiki, krizah, spanju, regeneraciji, pa tudi o žuljih, ki te spremljajo celo pot ali čem drugem, naj ga napiše v komentar. Z veseljem bom odgovoril, ker verjamem, da lahko takšna zgodba nekomu pomaga, ga nekaj nauči ali mu da pogum za njegov lasten cilj.

A...!

Projekt 500 me je naučil, da meja ne smeš samo premikati. Moraš jih tudi spoštovati. Pogum ni samo v tem, da greš naprej. Pogum je tudi v tem, da znaš po velikem cilju stopiti korak nazaj, se umiriti in si priznati, da si naredil dovolj.

Danes ne vem, ali bom kdaj v celoti razumel, kaj smo naredili. Morda niti ni treba. Morda je dovolj, da vem, kdo je bil tam. Kdo je prišel. Kdo je čakal. Kdo je vozil. Kdo je tekel. Kdo je molčal z mano, ko besede niso imele več prave teže.

Projekt 500 ni bil samo moj tek. Bil je dokaz, da človek daleč pride z nogami, še dlje pa z ljudmi in pravo ekipo!

Verjamem v zakon vesolja. Verjamem, da se energija, ki jo daješ med ljudi, nekega dne vrne. Morda ne takoj. Morda ne v isti obliki. Ampak se vrne. To ni naivno razmišljanje. To je pogled na življenje. Če delaš stvari s srcem, če spoštuješ ljudi in če sam daješ dobro energijo, potem imaš več možnosti, da boš dobro energijo tudi prejel nazaj.

Spomnim se svoje potujoče ladje. Ekipe, ki se je premikala z mano. Avta, hrane, pijače, oblek, skrbi, vprašanj, tišine, spodbude in tistih pogledov, ko ni bilo treba povedati veliko. Dovolj je bilo, da so bili tam. Vem, težko je bilo, najtežje na tistemu klancu tam gor, kjer je manjkal samo 1% neke negativne volje, da bi pritisnil stop in bi se spokali v ladjio in se potopili, kot Titanik. A tega si nisem dovolil.

In prav zato bo ta zgodba z mano ostala veliko dlje kot vseh 506 kilometrov.

Ekipa, hvala.

Hvala za vsak kilometer, za vsako vožnjo, za vsako čakanje, za vsako skrb, za vsako besedo in tudi za tisto tiho prisotnost, ki je včasih pomenila največ.