MySočaValley&DobračOff

Situaciji smo se morali prilagoditi vsi. Tako je in to nam drugi odrejajo, kako se bomo obnašali v javnosti. Ali bomo nosili dodatek, ki nam ga je predpisal Covid19

Pač smo se prilagodili.

Prilagodili smo se tako, da smo splanirali dopust malo drugače. Toliko drugače, da sva z deklino vnovčila bone v Sloveniji. Kjer je lepo, domače in še neraziskano.

Odločila sva se, da se vrneva v dolino Soče, Tolmin, Kobarid ter Bovec. Še predno sva rezervirala #TheFoxHouse sva se pri Leonu (vozniku #UltraIvančnaTolmin) pozanimala kateri apartma nama priporoča kot domačin.

Izbrala sva si "lisico" in ob prihodu opazila, da sva si izbrala apartma, oziroma sobico malo nad Tolminom. Približno 250 metrov nad mestom. Se pravi, da naju vedno ob povratku "domov" čaka vzpon. Boma že

Preko odlične spletne strani #SočaValley sva si zarisala poti za vsak dan posebej. Vedela, sva da bo zanimivo. 

Za prvi dan sva si izbrala pot od Tolmina do Bovca in vse do slapa Virje. 

Najprej sva se odpravila do slapa Kozjek, kjer sva odštela 8€ za "štartnino". Ker sva bila s kolesi, sva jih pustila nekaj metrov nižje in se z nahrbtniki in aparati odpravila proti slapu. Dobro označena pot z nekaj več turizma. V polnem nahrbtniku dobrot sva imela tudi pohodne čevlje. 

Slap Veliki Kozjak Slap Mali Kozjak Slap Kozjak, tudi slap Veliki Kozjak, je najvišji in najbolj prepoznaven slap na potoku Kozjak, ki se pri Kobaridu izliva v reko Sočo. Potok Kozjak je levi pritok Soče in izvira visoko pod grebeni Oblega brda (1957m) in Krnčice (2142m). Vanj se zliva več manjših potokov, med njimi je najpomembnejši Muhrank, ki teče skozi Drežniške Ravne in Magozd. - Wiki

Pri slapu in okolici narediva nekaj fotk in naprej k naslednji točki. Obuta v kolesarske čevlje, sva po spolzkem terenu morala paziti, da ne bova najin podvig predčasno končala, s "flajštrom" na nogi. 

Po ogledu "prve" znamenitosti od biciklirava po levem bregu Soče naprej proti mestu Kobarid in naprej v smeri Bovca.

Pot na naslednjo destinacijo slap Virje je bila kar "dolga", v bistvu se gre po "glavni" cesti za Kobarid. Vozniki strpni in v miru naju prepustijo opazovanju okolice. 

Na levi strani opaziva slap Boka, kateri je bil tudi na sporedu za današnji dan, vendar nama je vzel "pohod" do prejšnjega slapa malo več načrtovanega časa in sva se odločila, da potegneva vse do slapa Virje.

Že na zemljevidu, je bilo videti, da bo bolj umirjeno. A kljub umirjenosti, je bilo potrebno za "razgled" na slap v klanec in na koncu po strmini navzdol do prelepega slapa Virje. 

Lepo je bilo. Mirno in hmm, le škoda, da je bilo "preveč" obiskovalcev. Saj ob samoti, lahko raziščeš še kakšen malo boljši "plac" za kakšno dobro fotografijo.

Tu sva se malo odpočila in "dopolnila" zaloge. Vedela sva, da ne bova nazaj v "dveh" urah. Zato je bilo potrebno prilagoditi načrt. Slap Boka odpade. Greva pa zagotovo pogledat Italjansko kostnico v Kobaridu.

Na #SuuntoApp sem si označil, da obstajata dve poti proti Kobaridu levi ali desni breg Soče. Tokrat sva se odločila za levi breg in nadaljevala po malo manj ugodnem terenu zlasti za Matejin kolo, kateri ima ožje "cestno/makedam" gume. Nekje je bil teren res slab, a z potrpežljivostjo, voljo in energijo, ga je uspešno in pohvalno rešila. Super, ponosen da je poganjala pedala brez "jamranja".

V nahrbtniku nosim malo starejši Canon 50D, nekaj #InvictusDrink in #TopAtlet energije in obutev #Salomon. Težki nahrbtnik, me bolj vleče k vodi, kot pa "vročina". No ampak saj smo rekli brez jamranja. Vedel sem, da bo naporno. Pa ne zaradi kilometrov ali višine... Bilo je potrebno veliko odpiranja nahrbtnika za #GoPro video, velikokrat se preobuti, velikokrat seči po energiji in predvsem lepo delati z elektroniko. Jep, če želiš imeti spomin, je vse to vredno in mi ni niti malo žal. Vedel sem samo eno, da se bova konec dneva ulegla in rekla #ToJeTo. Zato je vredno. Morda po tihoma nisem želel preveč govoriti, da bo naporno. A najinega dne še ni bilo konec, pravzaprav se je avantura šele začela.

A najprej počasi lepo umirjeno in s spokojnostjo do Italijanske kostnice v Kobaridu, po levem bregu, kjer kaže pot. Vmes nekaj lepih razgledov in čohanje osličkov, ter mnogo #GoPro kadrov.

Sledil je lep spust preko kampa Trnovo, kjer je lepa brv čez Sočo. Kmalu zavijeva levo proti glavni cesti a še prej BAM! 

Možakar naju lepo opozori, da bo bolje da greva nazaj, saj je tu konec poti in da je samo #gozd #šavje #NičOdNič

Malo ga sumim, da ne želi, da greva skoraj mimo njegove posesti in nadaljujeva pot. Zmeniva se, da greva naprej, saj je pot zarisana. Lepo se je kazala rdeča pot in... No nič več. Konec. Kako to, še na zemljevidu je videti, da je tu hodilo veliko ljudi #RdečaBarva. 

Ker nikoli ne obupam prekmalu (upam, da ne bom nikoli), deklini povem, da je pred nama cca. 200 metrov poti in sam hrib. Višincev pa res ne vem, v glavnem v pas mater v hrib, skozi poraščene skale, smreke, trnje, vse živo.... Hmm ata je imel prav. 

Še enkrat sem pogledal na uro in bil 10001% da prideva na cesto. Morda ne čez 10 minut, v pol ure pa zagotovo. Deklini svetujem, da naj kolo pusti pri miru, da se bom postopoma po "telefonček" sistemu vračal po posamezno kolo. Gor-dol in ponovno gor.

S to tehniko sva osvojila vrh lokalne ceste in v smehu, švicu ter nekaj šavja za vratom ter po čeladi Mateji dejal: "Tastar ne ve s kom ima opravka".

Ne gre se zato, da bi bil kdo kaj bolj vzvišan, gre se samo da vztrajam, vztrajaš in vsi skupaj moramo vztrajati. Tudi takrat, ko gre malo #NaGlavo. In tudi takrat, ko se je treba malo popraskat, ali pa nehote strgat kakšen kos opreme. Sicer tega se ne da tako zakrpat kot kakšen košček kože. 

Še predno se spustiva po novi poti do Kobarida, kar naenkrat čuden občutek  na kolesu. Pssss! Pa je šla #zračnica. Umirjeno zamenjam in nadaljujeva proti kosnici.

Italijanska kostnica nad Kobaridom je spomenik pri cerkvi sv. Antona v Kobaridu italijanskim vojakom, padlim v prvi svetovni vojni. Kostnico, ki sta jo oblikovala kipar Giannino Castiglioni in arhitekt Giovanni Greppi, oba tudi avtorja kostnice v Sredipolju, je bila postavljena ob cerkvi sv. Antona na Gradiču nad Kobaridom leta 1938. Kostnico so postavili v spomin padlim italijanskim vojakom v 1. svet. vojni, ki so padli v okolici Kobarida, Bovca, Tolmina in Rombona. Kostnica je oblikovana v obliki osmerokotnika, v katerem so v dveh koncentričnih krogih nameščene niše z imeni in priimki ter, vojaškimi stopnjami (čini) padlih vojakov, pri vsakem pa je dodan še napis "Presente" ("Prisoten"), sredi tretjega kroga pa stoji cerkev sv. Antona. Cerkev na tem mestu je bila zgrajena že mnogo prej, saj je bila posvečena že leta 1669. V nišah so pokopani ostanki 7014 italijanskih vojakov (od tega 2748 neznanih). Ob poti iz središča Kobarida na vrh Gradiča so postavljene postaje križevega pota, medtem ko se ob stopnišču kostnice nahaja napis Onore A Voi Che Qui Cadeste Valorosamente Combattendo ("Čast vam, ki ste tu padli v pogumnem boju") - Wiki -

Proti kostnici vodi lepi a kratek vzpon, ravno toliko, da dobro zadihaš in da imaš pogled na Kobarid v smeri Tolmina.

 

Ker sva imela v mislih sladoled v "dolini" sva tudi na to odšla. In po energiji nazaj v "TheFOXhouse". Ker vsake toliko časa, pogledam deklino, če je ok. Opazim, da je na njej nekaj narobe. Cela je, fajn zgleda še vedno. Ampak kje so pa očala... Hmm. Nekje pri kostnici so ostale ali pa na sladoledu.

Odrinem nazaj v hrib in pregledam kotičke. Nikjer ničesar. Nimaš kaj. Lahko se jezimo, lahko smo slabe volje, ampak s tem ne bomo dosegli nič. Se zgodi. Hitim, da jo ujamem, saj sem ji naročil, da naj gre proti Tolminu in da jo bom dohitel. 

Pa misliš, da sem jo? BAM! NE! ketna poč in vrtim v prazno. NE! Ketna fuč... konec bicikliranja in kaj zdaj. Opreme in pripomočkov za kaj takega s sabo nimam.

Pokličem in ji razložim, da naj pride nazaj po poti, da ji dam ključe in naj pripelje avto, da naložimo "železo" in končava s kolesom.

Sam v teku nadaljujem. Čim prej, da sva v #TheFOXhouse, in da rešujeva problem. 

Naenkrat mimo mene prikolesari nek gospod. Vidim, da je resen športnik, a tokrat tako rekreativno na kolesu. Takemu fajnemu za spuste "dawnhil". Pogovoriva se, kar med tekom... Sam pove, da lahko pokliče kolega, da mi to uredi. Od presenečenja se ustavim in počakam na klic... Sicer kolega ni bilo doma, tako da mi je prijetno odstopil svoj "downhil" in z mojim peš odšel domov v sosednjo vas. Ne morem verjet, da mi je odstopil svoje kolo in mi bo mojega popravil do naslednjega dne, ko smo bili zmenjeni s Šiškarjem in Ireno, da gremo narediti en #Hike na Krn. 

Gospoda sem v telefon spravil #LukaKOLO. Luka hvala za lepo gesto. Iz srca.

Kmalu pride deklina in skupaj čvekamo, nato oddrviva lepo v klanec, kjer se nasmejiva dnevu in lahko noč zaželiva večeru.

Z veseljem in ponosom pohvalim deklino na dan poln presenečenj in veliko vztrajnosti.

Prvi dan je za nama https://www.strava.com/activities/3753548516 

Popoln dan, prijaznih ljudi in lepih dogodivščin. Da jih ne bo kmalu konec, s Šiškarjem in Ireno naredimo večerni plan za Krn. 

Naslednje jutro se nam ne mudi. Vemo kam in koliko imamo časa, danes je bilo pohodniško predvsem bolj umirjeno. Oprema pripravljena, baterije nafilane, #GoPro pregledan #Suunto očiščen, energija v nahrbtniku.

Skupaj se "strpamo" v Toyoto in gasa v klanc na izhodišče. Da ne pišem, kaj smo se menili je morda bolj primerno, da naložim kakšne fotografije. Obožujem fotografijo ter razglede in kadre, kateri morajo biti v zlatem rezu. Mora biti lepo. No vsaj tako lepo, kot smo se imeli mi. Uživali smo v hribu in v razgledih. Čeprav je bilo na vrhu malo hladno, smo imeli nekaj sreče in ujeli luknjo sonca in razgleda. 

Bil je lep dan, še zlasti, ker sva potem z deklino odšla po Lilly, s katero smo si vsi tri zaželeli #LahkoNoč ob prijetnih temperaturah in odličnem ambijentu #TheFOXhouse

https://www.strava.com/activities/3759239972

Naslednje jutro sva imela plan, da bom malo pobežal, Mateja pa malo odbrcala. Ruta narejena preko Tolminskih korit do spominske cerkve Javorca Svetega Duha. Hitro sva morala vprašati domačine za pot, saj je bila bolj "zavita" ne shojena. Pozabim, da sem zrisal preko korit, čeprav sva rekla, da bova šla na korita kasneje ob povratku.

Ko je ata odgovoril: "Sej sta mlada, mal bosta dvignla kolo pa bo". Super vesel, takega odgovora in že odhitiva po planu naprej. Prideva na pot. Ne ravno za "tanke" gume ampak hop čez in gre.  Slediva oznakam in #bam, pred seboj zagledava korita. Nikjer nobenega plačila le označba, da sva prišla do korit. Resno?

Super, ne le da sva nehote prišparala nekaj evrov, še fajn sva se imela. No, ko sem izvedel, da sva edina daleč naokoli s kolesom, mi je bilo malo nelagodno, a k sreči ni bil čas množičnega obiska.

Med sprehodom oziroma hitrim ogledom korit srečam Matevža z družino. Pravo presenečenje. Lepo. Izmenjamo si nekaj besed in z deklino naprej preko Hudičevega mosta po asfaltni cesti na Javorco. 

Dobro je svetil sonce a asfalta se nisem branil in skupaj sva pridno napredovala preko gozdno makedamske poti na vrh Javorce. Lep razgled, spokojna cerkev, ki stoji na mogočnem kraju polno zgovornih zgodovinskih besed. Vredno ogleda.

Preko mesta Zatolmin in Tolmin nazaj proti #TheFOXhouse rezidenci na zaslužen prijeten počitek. Lepa zanimiva zgodba današnjega dne. 

https://www.strava.com/activities/3762030273

Tekaškemu dnevu sva naslednji dan namenila nekaj počitka in se odpravila na kolo. Malo sva raziskovala okolico in bližnji vrh - Vzletišče Kobala.

Prijeten klanec v dolžino 9,5 km in  približno v višino 700 m nama je polepšal dan z lepim razgledom na mesto Tolmin in Kobiljo glavo. Gori sva malo počila in si vzela na off, ter naredila plan kam v dolino. 

Padla je odločitev: Soča z okolico. Najlepše pa na koncu. Kalamari in kasneje klepet z Leonom in njegovo družino. Lep dan, a da sva ga zaključila sva morala zopet v hrib.

Umirjen lep dan:https://www.strava.com/activities/3767373121 

Naslednji dan je bil plan, da greva domov, ker je škoda, da koristiva bone če je deževno in brez sonca. Tako čisto Slovensko ane? Lahko rečem, da sva imela plan, da greva domov in potem bo kaj drugače? Ne ne bo, isto bo. Le morda se lepše sliši. 

Pred spanjem mi deklina reče, naj jutri pred odhodom domov skočim na Kobiljo glavo. Malo sem se obotavljal, a že pripravljal sebi najljubšo opremo.   

Budilka se je hitro oglasila. Ura je bila 4h in vstati je bilo treba. Ja, ni druge, to je vztrajnost v kateri smo govorili na začetku zapisa. Jutro je bilo megleno in mokro. Nič kaj prijetno za v hribe. 

Svetilka je že svetila in korak za korakom v hrib, najprej afalt potem malo makedama skozi gozd in travnik do vrha Kobilje glave. #HribiPikaNet opisujejo nekako tako: Kobilja glava je 1475 m visok vrh, ki se nahaja vzhodno od Tolmina. Z vrha na katerem stoji križ, se nam odpre lep razgled na Krn, verigo Spodnjih Bohinjskih gora, Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, Golake, Jadransko morje, Matajur in na del doline reke Soče.

Resnično lepo. Mirno a mogočno https://www.strava.com/activities/3769415818

Kasneje se je izkazalo, da sva vseeno morda prekmalu pobegnila od tu, vendar prepričana sva, da se bova še vrnila.